Trst, 23.5.2009
TISKOVNO SPOROČILO
PROTIFAŠISTIČNI PROTEST, LOKEV, 23.5.2009
Žalne svečanosti, ki jo je društvo Promemoria napovedalo za 23. maja 2009 pri spomeniku padlim v NOB v Lokvah, sočasno z izzivalnim poklonom Unije istranov fašistom, nacistom in/ali kolaboracionistom, ki naj bi bili domnevno “infojbirani” v jami Golobivnici, se je udeležilo nepričakovano visoko število protifašistov in je potekala kot predvideno, povsem mirno, čeprav ob globoki žalosti in tudi srdu vseh navzočih. Z njo smo hoteli izraziti našo – še posebej protifašistov italijanske narodnosti – solidarnost krajanom, za katere je provokacija Unije istranov globoka žalitev in hudo izzivanje, ter poudariti, da boj fašizmu ne pozna državnih meja in nacionalnih pripadnosti.
Potem, ko so pri spomeniku položili cvetje in transparent z napisom “Antifascisti italiani – ora e sempre Resistenza” (Italijanski protifašisti – sedaj in vedno odpor), so se navzoči, med njimi tudi delegacija ljubljanskih protifašistov, udeležili tiskovne konference krajevnih protifašistov. Ob strinjanju z njihovo odločitvijo, da je to poslednjič, ko se trpijo provokativne pobude Unije istranov, so bili postavljeni temelji za plodnejše sodelovanje protifašistov Italije in Slovenije.
Kar zadeva provokacijo Unije istranov ugotavljamo, da je pridevek “prekleti fašisti”, s katerim je ogorčeni krajan označil provokatorje povsem upravičen. Saj je bil med njimi povsem nemoteno navzoč tudi odgovorni za Milje neofašistične stranke Movimento sociale – Fiamma tricolore (katere vsedržavni vodja “nima elementov, da bi potrdil obstoj plinskih celic v nacističnih taboriščih”) ter tržaški glasnik neofašistične organizacije Veneto fronte skinheads, Stefano Odorico, ki je 25 aprila letos na neofašistični slavnosti pri bazovskem šohtu s fašističnim pozdravom klanjam padlim kameradom. Tokrat se je pa predstavil z majico evropskega neonacističnega in rasističnega gibanja “Bllod and honour” (Kri in čast), katerega ime si je dal celo tetovirati na meča. Vsak naj si pa sam razloži, kaj pomeni, da je ta človek (ki ni bil edini tak) sodeloval na provokativni slavnosti skupaj z uradnimi predstavniki italijanske države, kot so podtajnik ministrstva za okolje Menia (ki mu je sicer običaj, da na uradnih slavnostih poljublja zastavo fašistične Italijanske socialne republike), konzul v Kopru, predstavnik in več članov tržaškega občinskega sveta, član tržaškega pokrajinskega sveta ter član deželnega sveta Furlanije Julijske krajine.
Napovedujemo tudi vložitev prijave sodstvu zoper predsednika Unije istranov, ker je v svojem tiskovnem sporočilu označil predsednika našega društva za “negacionista”.
Promemoria
Associazione per la difesa dei valori dell’antifascismo e dell’antinazismo
Društvo za zaščito vrednot protifašizma in protinacizma
e-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želiš videti, omogoči Javascript.
stiki: Sandi Volk, 3495015941
Vabilo na protifašistični protest v LokevProvokacija, ki jo bo Unija Istranov uprizorila pri jami Golobivnici pri Lokvah v soboto 23. maja ni le žalitev, izziv in grožnja za krajane, ki so upravičeno prizadeti, ogorčeni in jezni, ampak je nekaj, kar zadeva tudi in predvsem protifašiste iz Italije, v prvi vrsti tiste italijanske narodnosti. Ker postavlja temelje za razglasitev novih povsem izmišljenih „nacionalnih spomenikov“ kot sredstvo za poveličevanje fašistov in fašizma, za ponovno uveljavljanje italijanskih imperialističnih načrtov in enačbe fašisti=italijani. Gre za enačenje, ki je samo po sebi žaljivo za italijanski narod, ter za poskus ponovnega podžiganja mednacionalnega spopada, na katerem je fašizem – ne le italijanski – gradil svoje uspehe. Vendar se provokacija vključuje v mnogo obsežnejšo kampanijo inštitucionalnega prevrednotenja in poveličevanja fašistov in fašizma, ki je ideološka podlaga za ponovno uveljavitev rasitičnih ukrepov in idej, za legalizacijo škvadrizma, za ukinitev vseh socialnih, sindikalni, političnih in državljanskih pravic, ki so neposredno in posredno izvirale prav iz zmage nad nacifašizmo, ter za pospešeno – a od medijev povsem zamolčano - rast škvadrističnega nasilja. Zaradi vsega tega se morajo protifašisti, v prvi vrsti italijanske narodnosti, mobilizirati, da se razbije začarani krog nacionalističnih nasprotji in enkrat za vselej postavi konec provokacijam Unije istranov. Ki ne predstavlja Istranov, še manj pa Italijane, ampak je le „spodobna“ – in očitno povsem doma v „uglednih družbenih krogih“ - različica škvadrizma. Kot zgled naj navedemo, da je bil 28. februarja med „romarji“ v Lokvah tudi bivši načelnik krožka Contropotere, Podžigalcem nacionalnih nasprotji moramo postaviti nasproti enotnost protifašistov vseh narodov. Zato vabimo vse protifašiste, da se v soboto 23. maja ob 9:30 udeležijo žalne svečanosti pri spomeniku padlim v NOB v Lokvah zaradi nesprejemljive žalitve, ki jo provokativna pobuda Unije Istranov pomeni za vse, ki so dali življenje, da bi nas osvobodili nacifašizma. Associazione/društvo Promemoria
V soboto 23. maja bo Unija istranov izvedla svoj provokativno "romanje" k jami Golobivnici v Lokvi, da se pokloni "italijanskim mučenikom" ki trdi - na podlagi svojih lastnih trditev in ničesar drugega -, da so pokopani v tej jami. Slovenska policija jih ne bo ustavila, vaščani, ki so jim 28. februarja fizično preprečili enako pubudo, pa so bili pozvani, naj zaprejo okna, trgovine, gostilne in se zaprejo doma. Mi gremo tja vseeno, ker se nam zdi pomembno da so tudi protifašisti iz Italije (in po možnosti čimveč italijanske narodnosti) prisotni. Dobimo se ob 8:30 v Trstu na trgu De Gasperi, pred vhodom na hipodrom. Drugače se dobimo kar v Lokvi pri stolpu v sredi vasi, v katerem je muzej 1. sv. vojne, kjer je tudi spomenik padlim v NOB. Prinesite cvetje.
ANTIFAŠISTIČNA MANIFESTACIJA"ZA SVOBODO SVETA!"Ponedeljek, 27. april 2009, ob 12hTrg OF (nasproti Železniške postaje), Ljubljana
-------------------------------------------------------------------------------------------- -------------------------------------------------------------------------------------------- Izjava Delavsko punkerske univerze
Delavsko punkerska univerza se pridružuje Fronti za svobodo sveta v boju proti vsem oblikam družbenega izključevanja. Potrebno je odločno obsoditi administrativno (neizdajanje dokumentov za delo in bivanje ter neskončno podaljševanje pogodb za kratek čas množici migrantskih delavcev, zapiranje političnih in ekonomskih beguncev v »centre za tujce«) in ulično nasilje ter iznajti diskurze in prakse boja proti njima. O zgodovinskih in o novih partizanih
[...]Und weil wir dies Land verbessern, lieben und beschirmen wir's. Und das liebste mag's uns scheinen So wie andern Völkern ihr's. Bertolt Brecht, »Kinderhymne« (http://www.youtube.com/watch?v=DwdzC8g45xE)
Ko se je Bertolt Brecht, veliki pesnik in dramatik po nekajletnem prebežništvu pred nacizmom v ZDA po II. svetovni vojni komajda izognil hudim obtožbam, kar zadeva njegov večkrat izpričani komunizem, se je naselil na vzhodnem delu nekdanje Nemčije. Z zgoraj zapisanimi verzi je nekaj let pred smrtjo kandidiral kot tekstopisec za himno novonastale države z imenom Nemška demokratična republika (NDR). Na natečaju teh verzov sicer niso sprejeli, z nazivom »Otroška himna« pa so zaživeli in se ohranili med tamkajšnjim prebivalstvom – zlahka jih lahko namesto prvonagrajenega besedila pojemo k muziki, ki jo je za NDR zložil Brechtov dolgoletni tovariš Hanns Eisler. Še več, besedilo »Otroške himne« je bilo dolga desetletja obvezen in priljubljen del šolske vzgoje, ki je tako v NDR kakor v njeni zahodni sestri Zvezni republiki Nemčiji (ZRN) temeljila na dosledni denacifikaciji, vključujoč pri tem odpravo še nekaj let poprej opevanih idealov nacionalizma in domoljubja. Brecht je namreč v svoji »Otroški himni« suvereno zakoličil včasih »nenehno premakljive« nemške meje (ki naj bodo za vselej »med morjem in Alpami, med Odro in Renom«), v zaključku pa nekdanjo »ljubezen do domovine« odpogojeval z »izboljševanjem dežele«, ki naj jo ima prebivalstvo z Nemškega rado prav tako, torej nič več in nič manj »kakor imajo druga ljudstva rada svoje dežele«. Če nekolikanj starejše, v strogem antinacizmu vzgojeno nemško prebivalstvo pobarate, kako vidijo »nemško deželo«, se prav lahko pripeti še danes, da bodo vzeli za vzor in vam navedli prav Brechtovo »Otroško himno«, češ takšni smo kot drugi, nič boljši in nič slabši. Odprtost denacificiranega nemškega prebivalstva do »drugega«, radovednost, desetletja dolgo strast do popotništva, gostoljubja, »izmenjave izkušenj« in nekakšno »nacionalno skromnost, normalnost« gre iskati prav pri Brechtu in podobnih vzgojnih ukrepih, ki so sledili padcu Hitlerjevega režima in vcepljeni »kolektivni krivdi«. Pred kakimi dvajsetimi leti pa so se stvari začele spreminjati – naj jih danes zapažamo kot »padec berlinskega zidu« ali kot uvodno zavest o krizi, ki se zdaj zanjo rado reče, da je šele od včeraj. Duhovna erozija oplazi celo dodobra denacificirano nemško prebivalstvo in ga bolj ko kdaj prej po II. svetovni vojni rada požene tudi v neonacistične eskapade in podobne radikalizme biologističnega tipa. Bertolt Brecht, ki se je vse življenje otepal govora o narodu, naciji in njeni kulturi, pač pa je raje govoril o prebivalstvu (te ali one dežele, države) oziroma kvečjemu o ljudstvu, nima več tiste politične moči kot nekdaj. Enotna Nemčija ima na lepem spet svoj narod. Prav tako kot vse države v njeni bližnji in daljni okolici. Tudi »naša«. |
