O zgodovinskih in o novih partizanih
[...]Und weil wir dies Land verbessern,
lieben und beschirmen wir's.
Und das liebste mag's uns scheinen
So wie andern Völkern ihr's.
Bertolt Brecht, »Kinderhymne« (http://www.youtube.com/watch?v=DwdzC8g45xE)
Ko se je Bertolt Brecht, veliki pesnik in dramatik po nekajletnem prebežništvu pred nacizmom v ZDA po II. svetovni vojni komajda izognil hudim obtožbam, kar zadeva njegov večkrat izpričani komunizem, se je naselil na vzhodnem delu nekdanje Nemčije. Z zgoraj zapisanimi verzi je nekaj let pred smrtjo kandidiral kot tekstopisec za himno novonastale države z imenom Nemška demokratična republika (NDR). Na natečaju teh verzov sicer niso sprejeli, z nazivom »Otroška himna« pa so zaživeli in se ohranili med tamkajšnjim prebivalstvom – zlahka jih lahko namesto prvonagrajenega besedila pojemo k muziki, ki jo je za NDR zložil Brechtov dolgoletni tovariš Hanns Eisler. Še več, besedilo »Otroške himne« je bilo dolga desetletja obvezen in priljubljen del šolske vzgoje, ki je tako v NDR kakor v njeni zahodni sestri Zvezni republiki Nemčiji (ZRN) temeljila na dosledni denacifikaciji, vključujoč pri tem odpravo še nekaj let poprej opevanih idealov nacionalizma in domoljubja. Brecht je namreč v svoji »Otroški himni« suvereno zakoličil včasih »nenehno premakljive« nemške meje (ki naj bodo za vselej »med morjem in Alpami, med Odro in Renom«), v zaključku pa nekdanjo »ljubezen do domovine« odpogojeval z »izboljševanjem dežele«, ki naj jo ima prebivalstvo z Nemškega rado prav tako, torej nič več in nič manj »kakor imajo druga ljudstva rada svoje dežele«. Če nekolikanj starejše, v strogem antinacizmu vzgojeno nemško prebivalstvo pobarate, kako vidijo »nemško deželo«, se prav lahko pripeti še danes, da bodo vzeli za vzor in vam navedli prav Brechtovo »Otroško himno«, češ takšni smo kot drugi, nič boljši in nič slabši. Odprtost denacificiranega nemškega prebivalstva do »drugega«, radovednost, desetletja dolgo strast do popotništva, gostoljubja, »izmenjave izkušenj« in nekakšno »nacionalno skromnost, normalnost« gre iskati prav pri Brechtu in podobnih vzgojnih ukrepih, ki so sledili padcu Hitlerjevega režima in vcepljeni »kolektivni krivdi«. Pred kakimi dvajsetimi leti pa so se stvari začele spreminjati – naj jih danes zapažamo kot »padec berlinskega zidu« ali kot uvodno zavest o krizi, ki se zdaj zanjo rado reče, da je šele od včeraj. Duhovna erozija oplazi celo dodobra denacificirano nemško prebivalstvo in ga bolj ko kdaj prej po II. svetovni vojni rada požene tudi v neonacistične eskapade in podobne radikalizme biologističnega tipa. Bertolt Brecht, ki se je vse življenje otepal govora o narodu, naciji in njeni kulturi, pač pa je raje govoril o prebivalstvu (te ali one dežele, države) oziroma kvečjemu o ljudstvu, nima več tiste politične moči kot nekdaj. Enotna Nemčija ima na lepem spet svoj narod. Prav tako kot vse države v njeni bližnji in daljni okolici. Tudi »naša«.
